Veter se poigrava z oblaki,
morje boža, poljublja čeri,
moji tihi, nemirni koraki
v belem pesku so drobne sledi.
Na obali stojim čisto sama,
se zagledam v stari pristan,
da bi v daljnih spominih iskala
tiste dni neizpolnjenih sanj.

Neko sončno in toplo poletje,
ki odšlo je kot sonce v zaton,
je najlepše bilo doživetje,
vedno se ga spominjala bom.
Tu sem fanta z obale spoznala,
bil je modrih oči, črnih las,
že tedaj semspoznala, da vedel
o ljubezni je več kakor jaz.

»Ti moja lipa divojčica«
je šepetal in objemal me,
da z mojih sedemnajst rosnih let
je odpal beli cvet.
Morska je najina pravljica,
kakor papirnata ladjica,
po zlati cesti odšla na jug,
ko mi dal zadnji je poljub.

Glasba: Peter Fink
Besedilo: Fanika Požek